Vedno sem si želel postati tekač
Ko sem bil še otrok, sem celo osnovno šolo tekmoval v teku. Oboževal sem tekmovanja na dolge proge. Vedno sem rad tekel. Enostavno nisem razumel drugih sošolcev, kako jim tek ni všeč in zakaj jim je tako težko teči. Jaz sem imel občutek, da so me noge same nesle. Tako sem bil že takrat na osnovni šoli znan, kot tekač. Kasneje pa je življenje prineslo tako, da nisem leta in leta tekel. Še danes se spomnim, kako dober je bil ta občutek teka in ko sem gledal tekače, sem se spomnil teh občutkov. Ampak nisem več tekel. Občutek sem imel, kot da mi je nekaj manjkalo.
Ko sem prišel v srednja leta in sem ugotovil, da bolj kot se čuvam slabše je, sem se odločil, da bom spet postal tekač. Odločitev ni bila preveč premišljena, kajti vedno, ko sem dolgo premišljeval, se na koncu nisem odločil prav nič. Tokrat pa je bila odločitev hitra. Obul sem si športne tekaške čevlje in šel tečt. Ne znam vam opisati, kako lep občutek je to bil. Kot da bi se telo spomnilo, da sem bil enkrat tekač in kako srečen sem bil takrat. Občutek sem imel, kot da me noge same nesejo. Tisti dan sem prvič po dolgem času tekel eno uro in nisem bil utrujen. Prav zaprav nisem vedel, kaj točno se je zgodilo. Čutil pa sem, da bom spet tekel. Tako so se začeli moji treningi. Tekel sem skoraj vsak dan.
Po enem letu, pa sem postal pravi tekač in šel na prvi maraton. Sicer je to bilo 10 km, vendar vseeno je bil občutek fantastičen. Kako sem lahko pozabil na moj tek, sem takrat premišljeval. Danes se tega zavedam, da sem tekač in da sem najbolj srečen, ko enostavno tečem. Teka mi ne bo nihče vzel, ker preveč uživam. Mimogrede, ko po teku počivam in urejam dom, me vedno nasmeji, da so “tekači” tudi namizni okrasi; za ideje za dom si oglejte si ponudbo. …