Zipline Bovec mi ni dal le razgleda, ampak samozavest. Premagala sem strah.
Adrenalinskih doživetij me je bilo vedno malo strah. Višina ni ravno moje naravno okolje, zato sem dolgo oklevala, preden sem končno zbrala pogum in se odločila za zipline Bovec. Prijatelji so mi že večkrat pripovedovali, kako nepozabna izkušnja je to – preleteti dolino Učje, obdano z neokrnjeno naravo in dih jemajočimi razgledi. Ko sem končno rekla ‘gremo’, nisem več gledala nazaj.
Sama pot do tja je bila že nekaj posebnega. Bovec kot kraj mi je vedno pričaral občutek svobode. Svež zrak, reka Soča, gore povsod naokrog. Ko smo prispeli na zbirno točko, nas je ekipa vodnikov najprej toplo sprejela in podrobno razložila potek, varnostne ukrepe in kako se pripravimo na spust. Občutek varnosti me je precej pomiril, čeprav sem bila še vedno živčna.
Ko sem prvič stopila na leseno platformo, visoko nad tlemi, mi je srce razbijalo kot noro. A trenutek, ko sem se odrinila in zapeljala čez dolino, bom pomnila za vedno. Veter v laseh, hitrost, občutek letenja,… to ni bil le zipline, to je bila svoboda v najčistejši obliki. Med spusti sem lahko občudovala reko daleč spodaj, zelene gozdove in strme stene okoli sebe.
Zipline Bovec ponuja več zaporednih jeklenic, kar pomeni, da se ne ustaviš le pri eni vožnji. Vsaka naslednja je bila manj strašna in bolj navdušujoča. Na koncu sem bila skoraj žalostna, da je že konec. Takrat sem razumela, zakaj se ljudje vračajo. To ni le šport ali zabava, je način, da presežeš sebe in svoje meje.
Danes, ko pomislim na zipline Bovec, me preplavi občutek ponosa. Šla sem čez svoj strah in doživela nekaj, kar me je notranje okrepilo. Vsem, ki oklevate: pojdite. Ne bo vam žal.
Tisto izkušnjo nosim s sabo še danes. Ne le kot spomin na adrenalin, ampak kot dokaz, da zmorem več, kot si mislim. Zipline Bovec mi ni dal le razgleda, ampak samozavest. In ko se danes srečam z novim izzivom, se spomnim tistega prvega koraka v praznino.…
