Garažna vrata so postala simbol udobja
Ko smo se preselili v novo hišo, je bilo vse popolno, razen garažnih vrat. Bila so stara, težka in ob vsakem odpiranju so zaškripala tako glasno, da so se psi v soseski oglašali. Sprva sem si mislil: ‘Bomo že zdržali, saj so še v redu.’ A kmalu se je izkazalo, da to ni dovolj.
Nekega jutra, ko sem bil že pošteno pozen v službo, se garažna vrata sploh niso hotela odpreti. Napol oblečen sem jih moral dvigovati ročno, klel sem v brado in si obljubil, da je to zadnjič, ko se ukvarjam z njimi. Še isti dan sem začel iskati nova.
Nisem vedel, koliko različnih možnosti obstaja – sekcijska, rolo, industrijska, avtomatska, z daljincem, pametnim odpiranjem, celo z aplikacijo. In če sem prej mislil, da so garažna vrata samo kos kovine na vhodu, sem zdaj razumel, da gre za pomemben del doma. Tihi mehanizem, dobra toplotna izolacija in možnost zaklepanja na več točkah, vse to mi je naenkrat postalo bistveno.
Po nekaj dneh iskanja in pogovorih s ponudniki smo izbrali takšna, ki se tiho zapirajo, imajo varnostni senzor in se odpirajo s pritiskom na gumb. Ko sem jih prvič odprl z daljincem kar iz avta, sem se počutil, kot da sem v filmu. Nič več škripanja, nič več jutranjega priganjanja.
Zdaj, ko se vračam domov, me najprej pozdravijo prav garažna vrata. Tiha, zanesljiva, neopazna, a ključna za tisti občutek, da si spet doma. Nikoli si ne bi mislil, da bom o njih razmišljal s takim zadovoljstvom. Pa jih doživljam skoraj kot del družine.
Nikoli si ne bi mislil, da bom o njih razmišljal s takim zadovoljstvom. Pa jih doživljam skoraj kot del družine.
Celo otroci so opazili razliko, zdaj se igrajo v garaži, ker ni več mrzlo in ni prepiha. In ko se zvečer avtomatsko zaprejo, to zanje pomeni, da se dan zaključuje. Garažna vrata so postala simbol udobja in domačega ritma.…